Aleksander Vučanović

Foto: Blaž Žnidaršič

Ime, priimek, starost, trenerska izobrazba, trenerski staž (št. let):

Aleksander Vučanović, 34let, trener košarke mladih, 10 let

V KK Cerknica sem v sezoni 2017/18 trener ekip: U11 in U13

Kako se je začela tvoja košarkarska pot? Opiši svojo igralsko kariero.

V 1.razredu sem obiskoval tenis, karate in košarko. Očitno nisem individualist in sem se odločil za kolektivni šport (smeh). Po navadi se otroci odločijo za določen šport zaradi prijateljev, pritegnitev samega športa, dogajanja, pozitivnih občutkov…še zdaj vem, da sem se najbolje počutil v košarki, in tako je še danes. Košarko sem začel trenirat in igrat v KK Postojna pri 6 letih, pri 15 pa se zaradi razpada kluba v Postojni in na željo takratnega trenerja KK Cerknica, g. Dušana Jernejčiča, »preselil« v KK Cerknica in za njo igral do 24 leta. (v vednost: bilo je rečeno, da grem za eno leto). Če pogledam življenje za nazaj, je vse skupaj po vetru. Vsako leto življenja je zgodba zase. Med drugim tudi pristanek v Cerknici, ki je toliko bolj ironičen, saj sem do 15 leta »sovražil« Cerknico (ne samega kraja in prebivalcev, ker tega nisem poznal), ampak KK Cerknica- vedno so bili boljši od nas J V generaciji letnika ’83 sem bil med boljšimi. V vseh mlajših selekcijah sem imel povprečje okrog 30 točk na tekmo, osebni rekord je 49 točk na eni tekmi .

Bilo je tudi kar nekaj lepih košarkarskih uspehov. Naj naštejem najbolj odmevne: V hali Tivoli – sezona 95/96 smo postali prvaki ŠKL-ja z OŠ Antona Globočnika iz Postojne, dve leti kasneje v Mariboru državni mladinski podprvaki, torej 2. v državi, na turnirju v Franciji smo bili 1., v finalu smo premagali Barcelono, v Cerknici, pri kadetih, smo osvojili končno 6. mesto v državi, pri mladincih končno 4. mesto v državi, nato sem igral pri članih do 24 leta, ki je nastopala v 1. B ligi.  Verjeli ali ne, zamenjal sem cca. 20 različnih trenerjev.

Kako to, da si se odločil za trenersko delo, kaj ti je pri tem delu najbolj všeč?

Prvi stik s treniranjem otrok sem doživel pri 18 letih. Takratni članski in mladinski trener Rok Zupan je imel neobvladljivo število otrok in me je poprosil, če mu pomagam. Ker izzivom težko rečem ne, sem samoiniciativno izpeljal trening, brez navodil glavnega trenerja, in trening uspešno prestal. V istem letu sem dobil interesno dejavnost košarke na Rakeku, v poletnih mesecih pa organizacijo košarkarskega tabora na Blokah v domu pod Liscem. V bistvu to sploh ni bila neka odločitev. Padeš noter in vidiš, da se imajo vsi fajn, posledično je tudi tebi fajn. Najbolj mi je všeč, ko otroci v košarki kreirajo nekaj novega, nekaj, kar jih jaz nisem učil, ko me presenetijo z napredkom, ko se odločijo drugače kot sem zahteval in jim to uspe (v nasprotnem primeru…), ko jih vidim da se ima ekipa fajn, ko jim predavam življenjske modrosti in me z velikim zanimanjem poslušajo, ko potujemo s kombijem v Tolmin (smeh),…na kratko, najbolj mi je všeč njihovo veselje, zadovoljstvo in iskrice v očeh.

Kaj narediš, ko te razjezi sodnik?

Z leti spoznaš, da je najbolje biti tiho. Pri sodnikih sem doživel vse kar se je dalo in vedno so imeli »PRAV«. Naj napišem še cenik…tehnična napaka trenerja je 60€, izključujoča napaka trenerja je 120€ in prepoved vodenja na eni tekmi. Če slučajno želim dokazovati svoj prav je potrebno plačati takso 120€ in posredovati videoposnetek celotne tekme. In kakor vem, še nikoli noben sodnik ni bil kaznovan za slabo ali v škodo opravljeno svoje delo. Če pa govorim, kaj sem delal v preteklosti, sem pa: brcal flaše, preklinjal, se kregal z njimi…in vedno potegnil ta kratko.

Kaj se ti zdi pri opravljanju trenerskega dela najbolj pomembno?

Najbolj pomembno se mi zdi razvijanje vrednot in spoznavanje zakonitosti življenja. V prvi vrsti mi je najbolj pomembno, da se otrok razvije v odločno in odlično osebo, ki bo znala sodelovati v skupnosti in za dobro vseh, poleg tega pa stremimo k zdravemu načinu življenja, predvsem gibanju. Pri otroku pa je najbolj pomembno, da je sprejet, srečen in da uživa v tistem kar počne.

Opiši najbolj zanimivo (markantno) izkušnjo, ki so jo kot trener doživel na treningu/tekmi/pripravah/v garderobi ,

Pri 21 letih sem treniral 17 let stare fante. Precej neizkušen trener za to starostno kategorijo. Vem, da smo se peljali v Tolmin na tekmo in bilo jih je samo 5. Fantje so držali v rokah plastenko mercator colo. Večkrat sem jih opozoril, da sladkorne mehurčkaste pijače niso dobre za pred tekmo. Med tekmo proti Tolminu so bili dobre volje in so tudi kar dobro igrali, pri metih na koš od daleč pa je bilo zelo čudno. Tudi približno blizu koša niso bile te žoge. Zaradi tega sem bil precej jezen in večkrat zakričal proti njim. Eden od igralcev pa mi je celo rekel: »Pa zamenjaj me«. Tekmo smo vseeno zmagali. Na poti domov zagledam, da zopet pijejo iz plastenke mercator cola. Ker so se mi zdeli malo čudni sem stopil do enega, vzel flašo in jo povohal ter presenečeno ugotovil da je v flaši bambus. Evo, ta je ena, za katero ne ve nobeden razen vpletenih. To skrivnost sem držal celih 14 let.

Kaj bi svetoval mladim igralcem in igralkam na začetku njihove košarkarske kariere?

Najprej naj poskrbijo za šolo (vedenje, naloge in ocene). Ko so ti pogoji izpolnjeni pa naj gredo ven na zrak, s prijatelji, z žogo na igrišče vadit tiste elemente, ki jih delajo na treningu. Najbolj napredujejo tisti, ki sami dodatno trenirajo, tam šele spoznajo svoje sposobnosti in razvijajo svoje košarkarske ideje in občutek za igro ter se pri vsem tem zabavajo. Vsi skupaj (otroci, starši in trenerji) pa moramo biti potrpežljivi pri celovitem procesu razvoja košarkarja.

Trener, ki ga najbolj cenim (globalno):

Prav vsakega trenerja cenim (v vsakem športu), ki predaja svoje znanje in energijo za otroke.  Nekateri otroci pridejo potem tako daleč, da jih trenirajo trenerji najboljših ekip. Brez trenerjev mlajših selekcij, ki opravijo najbolj zahtevno delo v najbolj občutljivih letih, ne bi bilo tako dobrih športnikov.

Naštel bom dva trenerja. Od lanskega leta nam bo vsem v spominu ostal Igor Kokoškov, ki mu je uspelo nekaj kar si vsi trenerji želimo. Vsi najboljši posamezniki so se podredili ekipi in od vseh posameznikov je izvlekel najboljše kar imajo. Je pa to prva njegova osebna zmaga. Prav tako pa se to dogaja- že večkrat na podoben recept tudi Željku Obradoviču, ki sicer res trenira najboljše klube v Evropi, a to ni garancija za najboljši rezultat. Na prestolu Evrope je bil  9x, 2x drugi, 2 x tretji, 3x četrti, bil 14 x državni zmagovalec… kot igralec pa ima z Jugoslavijo še srebrno kolajno iz olimpijskih iger in zlato iz svetovnega prvenstva.