Blaž Korošec

Foto: Blaž Žnidaršič

Ime, priimek, starost, trenerska izobrazba, trenerski staž (št. let):

Blaž Korošec, 29 let (l. 1988), Trenerska izobrazba: TRENER KOŠARKE, staž: 4-5 let

V KK Cerknica sem v sezoni 2017/18 trener ekip:

Mladincev (fantje U19) in članov

Kako se je začela tvoja košarkarska pot? Opiši svojo igralsko kariero.

Začetek košarkarske poti…če povem po resnici, so me skoraj zvlekli v dvorano, da sem začel trenirati (smeh). Velik vpliv pri temu so imeli ljudje okoli mene (družina, kolegi, trenerji in celo učiteljica), saj so v meni videli potencial, jaz pa sem imel zase čisto drugačne načrte („kako bi, da ne bi“ – smeh).

Po določenem času prepričevanja sem se vdal usodi in v obdobju, ko sem obiskoval 4. razred OŠ, sem pristopil v KK Cerknica. “Padel” sem takrat v kategorijo pionirjev, kot prvega trenerja pa sem izkusil Gregorja Pokleka in moj prvi vtis…hja…za igralca, ki je bil že tako ali tako v dvomih, če si sploh želi trenirati, si ne bi mogel zamisliti boljšega trenerja, saj si zaradi njega kasneje nisem upal niti pomisliti, da bi nehal trenirati (smeh). Dobro, šalo na stran, saj se mu moram hkrati zahvaliti tudi za izjemen individualni razvoj in napredek v košarki.

Kasneje sem uvidel, da mi ta šport res ustreza, saj sem se dobro znašel na igralnih površinah, prav tako pa mi je ugajala družba, znotraj katere so se izoblikovali tudi zelo tesni kolegi, s katerimi prijateljstvo traja še danes. Bil sem vedno igralec KK Cerknica, kjer sem aktivno igral vse do 16 leta, nato pa še cca 10 let z vmesnimi presledki zaradi poškodb.

V spominu imam kar nekaj lepih dosežkov, saj smo med letoma 2000 – 2002 v pionirskem festivalu dosegli naprej 2. mesto in nato leto kasneje še 1. mesto v državi. Potrditev za individualen uspeh pa sem dobil, ko sem »prilezel« do 16 najboljših igralcev v državi (Slovenska kadetska reprezentanca), vendar pa sem nadaljnje udeleževanje znotraj reprezentance, zaradi osebnih razlogov, na koncu odklonil. Aktivna športna kariera se je zame tudi hitro končala, saj sem si že kot kadet na članski tekmi (takrat sem igral za kadete, mladince in člansko ekipo B – 3. SKL) poškodoval koleno, ki se je nato stopnjevalo do točke, ko sem si poškodoval tudi drugo koleno in na koncu končal s tremi operacijami. Kasneje sem še nekaj let vztrajal in igral bolj za pomoč v članski ekipi, vendar pa 100% košarkarski vložek zame ni bil več mogoč.

Sem pa hvaležen vsem trenerjem, od katerih sem se imel možnost učiti znotraj košarkarskega kluba Cerknica, za »kompleten« razvoj v dobi odraščanja, zaradi česar še danes lažje dosegam svoje cilje tudi na osebni poti izven košarke.

Kako to, da si se odločil za trenersko delo, kaj ti je pri tem delu najbolj všeč?

Iskreno si nisem nikoli predstavljal, da bom kdaj trener, niti me ni preveč mikala ideja o tem. Vedno sem bil bolj naklonjen fizični pripravi in če sem se že videl kje, je bilo to bolj v vlogi kondicijskega trenerja. Na koncu, kot pravijo, ima življenje drugačne načrte. Začelo se je tako, da sem 1 leto pomagal bratu (Miha Korošec), ko je imel dve kategoriji U13 in U15, nakar me je prosil, da mu pri slednji priskočim na pomoč. Počasi sta se delo in odgovornost stopnjevala, vzporedno s tem pa tudi motivacija za nadaljnje delo. Vsekakor pa je k temu botrovalo tudi dejstvo, da se s košarko (kot igralec) zaradi poškodb nisem mogel več ukvarjati 100%. Trenerski posel sem vzljubil predvsem zaradi kreiranja stila košarke in sistema, po katerem sem želel igrati že kot igralec in ga sedaj kot trener lahko realiziram s svojimi igralci. Všeč pa mi je tudi dejstvo, da je mogoče toliko različnih karakterjev povezati v celoto, kjer so nato zaradi skupnega cilja pripravljeni delati drug za drugega.

Kaj narediš, ko te razjezi sodnik?

Napisal bom dve verziji, vi pa presodite, katera je bolj realna…

  1. verzija:

Vedno reagiram zelo mirno, saj se zavedam, da je tudi sodnik zgolj človek in da tudi on dela napake. Na vljuden način ga opozorim na slabo sodniško odločitev in spodbudim k boljšemu sojenju…

  1. verzija:

Odmislim sodnike in se posvetim stolom, s katerimi se po navadi sporazumevam s pomočjo neverbalne komunikacije…

Kaj se ti zdi pri opravljanju trenerskega dela najbolj pomembno?

Odvisno od situacije in okolja kjer deluješ. Meni osebno je največji izziv doseči ravnovesje med resnim pristopom, trdim delom in dobro kemijo v smislu, da na koncu dneva igralci v temu športu še vedno uživajo in pridejo na trening z veseljem.
Zagovarjam red-disciplino-delo, vendar pa se na dolgi rok lahko dela zgolj z zgoraj omenjeno kemijo, katero pa se vzpostavi tudi z veliko mero komunikacije in velikokrat stvarmi, ki nimajo opravit ničesar s košarko. »Najprej je potrebno biti človek, šele nato trener«

Opiši najbolj zanimivo (markantno) izkušnjo, ki so jo kot trener doživel na treningu/tekmi/pripravah/v garderobi, …

Vsi, ki delujejo znotraj kluba vedo, da se kot trener v najmlajših kategorijah ne znajdem najbolje in to velikokrat poudarim tudi sam. Kljub temu pa sem si enkrat rekel, da se bom vseeno preizkusil tudi na tem področju in sem se tako ponudil Acotu in Žigu, da jima pomagam na treningu otrok, ki obiskujejo 1., 2. in 3. razred.. Sprva mi je šlo v redu in me je celo navdušilo v smislu: »pa saj bi se mogoče našel tudi tukaj« dokler ni pred koncem treninga prišel do mene en otrok in me prosil, da ga dvignem visoko proti obroču, da bo lahko skozenj potisnil žogo. Nič hudega sluteč sem ga seveda dvignil in ko sem že mislil, da sem na vrhuncu (nasmeh na mojem in njegovem obrazu), se mi je kar naenkrat stemnilo pred očmi (dejansko sem videl zvezde)…v istem trenutku, ko sem dvignil tega otroka, sta mi druga dva vrgla žogo v glavo (ne vem ali je bilo namerno ali ne in k sreči je en celo zgrešil) in na mojo žalost, je bil en izredno natančen, saj mi je žoga priletela naravnost v obraz, izbila na tla povsem NOVA očala (očalarji vedo, da ta hobi tudi ni poceni), ki so se seveda tudi zlomila, na nosu pa pustila lep, prijeten in boleč občutek. Ko je obraz postajal rdeč, kot da bi bil predolgo na soncu in ko so se začele žile kazati tudi tam kjer nisem vedel da obstajajo, sem samo z mirnimi gibi pobral zlomljena očala, pogledal otroke, katerim se je mimogrede zdelo to nadvse zabavno, jim naznanil konec treninga, sam pri sebi pa samo izustil »kaj mi je bilo tega treba???«.

Nauk zgodbe/treninga…«vedno zaupaj svojim občutkom in poslušaj svoje srce« (pač nisem za med otroke).

Kaj bi svetoval mladim igralcem in igralkam na začetku njihove košarkarske kariere?

Kljub temu, da v športu stremimo k zmagam, na koncu same zmage in uspehi niso najbolj pomembni. Najraje »pozdravljam« vrline kot so trud, vztrajnost in discipliniran pristop in to je nekaj kar lahko trenerji zahtevamo od vsakega igralca. Torej moj nasvet bi se glasil…Ne glede kaj delate in s kašnim namenom se lotite delat, to vedno delajte 100%, saj je v nasprotnem primeru zgolj potrata časa.

Trener, ki ga najbolj cenim (globalno):

Težko bi rekel, da nekoga cenim, ki ga sploh ne poznam oz. nisem imel z njim neposrednega opravka. Veliko je kvalitetnih trenerjev, predvsem pa se je težko opredelit, kaj pomeni biti kvaliteten trener. Na nek način bi morali biti najbolj cenjeni trenerji, ki delujejo v mlajših kategorijah, saj so oni tisti, ki vzgajajo igralce in poskrbijo za njihovo kvaliteto. Potem se pa seveda članski trenerji hvalimo in poberemo slavo, ko s temi igralci dosegamo dobre rezultate (smeh).

Jaz osebno lahko cenim naše domače trenerje (ne morem izpostaviti enega), ki so iz mene »izvlekli« moj maksimum in me pretvorili, ne samo v igralca, ampak tudi v delovno in vztrajno osebo.

To so: Gregor Pokleka, Dušan Jernejčič, Matej Mele, Aleksander Vučanović (»naš« Aco) in tudi ostali, ki sem jih mogoče izpustil, vendar so prav tako pustili svoj pečat.

Da pa se ne izognem popolnoma vprašanju…Globalno sta to trenerja, Gregg Popovich in Željko Obradović. Oba sta znana po izjemnih dosežkih, predvsem po količini le teh, zaradi katerih se uspeha ne more pripisovati sreči ali naključju in je jasno, da opravljata svoje delo več kot odlično. Se mi pa Popovich še toliko bolj dopade zaradi njegove karzime.