Žiga Benčan

Foto: Blaž Žnidaršič

Ime, priimek, starost, trenerska izobrazba, trenerski staž (št. let):

Moje ime je Žiga Benčan , star sem 24 let. Po košarkarski izobrazbi sem Trener mladih, trenutno pa končujem usposabljanje za naziv Trener. S trenerstvom se ukvarjam 3 leta.

V letošnji sezoni sem trener ekip: U9 dečki, U11 deklice, U13 deklice, izvajam pa tudi Šolo košarke za najmlajše košarkarje in košarkarice (1. in 2. razred OŠ).

Kako se je začela tvoja košarkarska pot? Opiši svojo igralsko kariero.

Moja košarkarska pot se je začela dokaj pozno, saj sem s treniranjem začel pri 12 letih. Pred tem se ukvarjal z različnimi športi (predvsem s smučanjem in nogometom), tako da mi gibanje ni bilo tuje. Nogomet sem treniral 2 leti, nato pa so se  vsi moji bližnji sošolci prepisali h košarki, tako da sem se »moral« tudi jaz. Prvi dve leti sem nastopal sem v pionirski 1. ligi. Kot ekipa smo bili zelo povezani, saj smo bili skoraj vsi sošolci in zelo dobri prijatelji. Tudi naša povezanost  je bila eden izmed razlogov, da smo leta 2008 postali prvaki Šolske košarkarske lige v posamičnem tekmovanju fantov. Med srednješolskim obdobjem sem treniral vsak dan, včasih tudi po dvakrat dnevno – po kadetskih treningih (danes U17) sem ostajal še na mladinskih (U19). Žal v tistem času ni šlo brez poškodb. Zaradi težav z gležnjem in dveh operacij, sem moral izpustiti skoraj dve sezoni, vendar me to ni odvrnilo od nadaljevanja kariere. Zanimivo je, da sem v vseh selekcijah mlajših kategorij igral na položaju 4 in 5 (mogoče zato, ker sem po velikosti že pri 14ih isti kot danes), pri članih pa igram na zunanjih položajih. Že prvo leto, ko je Cerknica na novo sestavila člansko ekipo, so me povabili k igranju. Takrat sem bil star 17 let in bilo mi je zelo nenavadno, da sem igral s košarkarji, za katere sem še prejšnje leto navijal s tribun. Kasneje se zaradi študija v Kopru sicer nisem mogel vsakodnevno udeleževati treningov, sem se pa trudil, da sem bil karseda reden (kakšen dan kasneje v Koper in kakšen dan prej domov; na srečo to ni vplivalo na študijski uspeh J). Poleg igranja za cerkniške člane sem nastopal tudi za študentsko ekipo FAMNIT-a, s katero smo v letu 2015 postali prvaki študentske lige Univerze na Primorskem. Kljub temu, da sem se začel ukvarjati s trenerskim poslom, zadnja leta še vedno igram v članski ekipi KK Cerknica. V igranju in treniranju uživam, eden izmed pomembnejših razlogov za igranje pa je tudi dobra družba.

Kako to, da si se odločil za trenersko delo, kaj ti je pri tem delu najbolj všeč?

Za trenersko delo sem se odločil precej spontano. Aleksander Vučanović me je predlani ob začetku sezone vprašal, če imam čas, da mu pomagam pri fantih U9 in U11. Treningi za omenjeni kategoriji so bili takrat skupni , obiskovalo pa jih je okoli 30 otrok. Dva treninga sem opazoval, nato pa sva si izmenjavala ekipe – eden je vodil U9, drugi pa U11. Pred tem sem že imel nekaj izkušenj z delom z otroki, ko pa sem to združil še s košarko, mi je poklic hitro postal všeč. Pri trenerskem delu mi je najbolj všeč napredek mladih košarkarjev in košarkaric, za katerega sem zaslužen tudi jaz. Ko vidim, da sem jih čez čas uspel navaditi določene stvari, se počutim zadovoljnega. Predvsem pri najmlajših je to najbolj opazno. Izpred treh let se spomnim otrok, ki so komaj odbijali in podajali žogo, danes pa brez problema preigravajo nasprotnike in sodelujejo s soigralci.

Kaj narediš, ko te razjezi sodnik?

Odvisno kdaj in od poteka tekme. Če me razjezi na začetku tekme, se poskušam umiriti in si dopovedati, da se mu ne smem prehitro zameriti. Včasih sam pri sebi izrečem kakšno neprimerno besedo, ampak nikoli pa ne na glas in nikoli ne žalim sodnikov. Če me jezi še naprej, se poskušam s sodniki pogovoriti – včasih tudi z višjim tonom glasu. Največkrat s tem ne dosežem nič, v nekaterih primerih pa sodnik spremeni kriterij (kar naj bi bil tudi moj cilj).

Kaj se ti zdi pri opravljanju trenerskega dela najbolj pomembno?

Mislim, da morajo biti trenerji za uspešno opravljanje svojega dela inovativni in sposobni opravljati različne vloge, ki jih trenerstvo zahteva. Biti morajo dobri motivatorji, svetovalci, demonstratorji, organizatorji in še bi lahko našteval. Z vidika inovativnosti mislim na iskanje novih načinov in metod dela, za čim učinkovitejše treniranje.  Pomembno je, da se trenerji poleg formalnega usposabljanja, izobražujejo tudi sami.

Opiši najbolj zanimivo (markantno) izkušnjo, ki so jo kot trener doživel na treningu/tekmi/pripravah/v garderobi ,

Glede na to, da veliko delam z otroki starimi 6 in 7 let, redno doživljam zanimive prigode. V letošnji sezoni mi je v spominu ostal eden izmed otrok, ki me je med razlaganjem vaje vprašal kako mi je ime. Zanimivo je to, da ni vedel mojega imena po 4 mesecih treningov. Bolj košarkarsko zanimiva izkušnja, pa se je zgodila lani na tekmi dečkov U9 v Ilirski Bistrici. Naša ekipa je bila v primerjavi z nasprotniki precej močnejša, zato smo se med odmorom dogovorili, da nasprotnikom ne smejo več izbijati žoge iz rok (obramba brez rok). Ker se naši košarkarji sprva niso držali dogovora, sem med igro vpil »pusti žogo«, s čimer sem jim mislil povedati, da naj ne izbijajo žoge. Nasprotni igralec, ki je bil v posesti, se je pri tem vidno ustrašil in spustil žogo, naš igralec pa je to izkoristil in dosegel lahek koš.

Kaj bi svetoval mladim igralcem in igralkam na začetku njihove košarkarske kariere?

Mladim košarkarjem in košarkaricam svetujem, naj sledijo svojim željam in ciljem, naj bodo ambiciozni, ob tem pa naj ne pozabijo na šolo. Šola je na prvem mestu, kar pa ne pomeni, da je izgovor za izostanek od treningov in tekem. Verjamem, da imajo nekateri več težav z učenjem, vendar se da s primernim razporejanjem prostega časa uskladiti vse. V primeru učnih težav naj najprej odložijo svoj pametni telefon in verjamem, da se ne bo potrebno odpovedati tudi treningom.

Trener, ki ga najbolj cenim (globalno):

Najbolj cenim trenerja iz lige NBA, Gregga Popovicha. San Antonio Spurse vodi že 22 let in prav vsako leto je svojo ekipo pripeljal v končnico lige. Zadnjih par let se pred začetkom vsake sezone v javnosti govori, da njegova ekipa nima več resnih možnosti za naslov, da so prestari, neatraktivni… Kljub temu vsako leto presenetijo in »začuda« igrajo najlepšo košarko v ligi. Popovich je trener, ki dela igralce boljše, zna vzpostaviti pravi ekipni duh, kar pa je najpomembnejše – njegovi igralci se podrejajo moštvu in se zavedajo, da je ekipa na prvem mestu. V ekipo je velikokrat vključil igralce, ki bi v vsakem drugem moštvu sedeli na klopi, Popovich pa je za njih znal najti ustrezne vloge. Do svojih igralcev je velikokrat kritičen in strog, vendar ga igralci spoštujejo. Zanimivi so mi tudi njegovi intervjuji z novinarji, v katerih zna biti zelo ciničen ampak tudi šaljiv, zaradi česar se ga nekateri kar malo bojijo intervjujati.